V nedeljo, 23. maja je v Budnarjevi muzejski hiši potekala prva prireditev v okviru letošnjih tradicionalnih 40. Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine – praktičen prikaz zavezovanja peče. Delavnico je v sodelovanju z ga. Meto Pucelj, Jožico Šmid in Veroniko Pogačar vodil dr. Bojan Knific.

Zanimanja za delavnico je bilo ogromno, saj se jo je udeležilo več kot 70 oseb iz različnih kulturnih, turističnih in folklornih skupin ter posameznikov iz različnih krajev Slovenije. Delavnica je potekala kar dvakrat in sicer ob 13. ter 16. uri.

V osrednjem prostoru Budnarjeve domačije – hiši je najprej potekala razlaga in teoretičen del. Dr. Bojan Knific je predstavil zgodovino nošnje peče ter njene značilnosti glede na različne slovenske pokrajine.
Peče so navadno dober meter velike kvadratne rute iz tankega domačega platna ali bombažnega blaga, pa tudi drugih materialov. Bile so najsplošnejše vsakdanje in praznično pokrivalo žensk na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja. V kmečkem okolju so jih ženske vsakodnevno nosile že v 15. in 16. stoletju, nato so se pojavile tudi avbe. Peče so v 17. in 18. stoletju nosile tudi fevdalke in meščanke, a so jih nato opustile in nadomestile z drugimi pokrivali, pretežno klobuki. Med kmeticami pa peče ostanejo najpogostejše pokrivalo vse do sredine 19. stoletja, ko jih zamenjajo pisane rute iz industrijskih materialov.
Peče, ki so bile nekdaj pokrivalo zakonskih žena, so ta pomen do sredine 19. stoletja že izgubile, vseskozi pa se je ohranila njihova značilna bera barva.
Vsakdanje, delovne peče so bile najpogosteje izdelane iz domačega platna in skromno vezene ali tudi nevezene, pražnje pa so bile iz bombažnih tkanin, ki so jih predvsem na vogalu, ki je padal po hrbtu, krasile bele vezenine; te so bile zlasti bogate na Gorenjskem in okolici Trsta. Tako izbira blaga kot tudi količina vezenin in dodanih čipk sta nosilki peče večali ugled in izkazovali njeno stanovsko pripadnost.
Peče so si ženske v 1. polovici 19. stoletja na glavo polagale in zavezovale na zelo različne načine – samostojno ali čez avbo, prekrižano pod brado ali tilniku vrh glave, z obema koncema na ramah ali prsih. Najpogostejši vezavi na vozel ali na pentljo se je v drugi polovici 19. stoletja pridružila še vezava na »petelina«, ki je še danes ena glavnih značilnosti »črne noše«. Na tak način so si po letu 1870 zavezovali pečo na Dolenjskem in Gorenjskem, Primorskem do Postojne, na Štajerskem do Maribora. V osnovi gre za v zatilju pod visečim vogalom prekrižano vezavo, ki je na temenu zavezana na vozel, in sicer tako, da oba roglja z bogato naškrobljenimi čipkami stojita pokonci in sta razprta, tako da dajeta vtis petelinove rože, kar omogočajo bucike, skrito vsajene igle ali šivi. Zaradi opaznosti in izrazitosti je ta vezava postala, poleg zlato vezenih avb, najbolj prepoznavna sestavina narodnih noš, zlasti črnih noš, čeprav dr. Knific poudarja, da jo lahko nosite tudi na druge noše.

Po teoretični predstavitvi je v hiši in na dvorišču domačije potekal praktičen prikaz zavezovanja, v črni kuhinji so si obiskovalci lahko pogledali različne vzorce peč (različno vezene in z različnimi čipkami).
Udeleženke delavnice so v večini peče imele s seboj nato pa so se skupaj z mentoji: dr. Bojanom Knificom, Veroniko Pogačar, Meto Pucelj in Joži Šmid učili zavezovanja. Glavni namen je bil, da se naučijo same pravilno vezati pečo.

Po delavnici je vse obiskovalce v črni kuhinji čaka zakuska.